Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Sestav rimskih številk je številski sestav, ki izhaja iz antičnega Rima. Temelji na določenih črkah, ki so jim prirejene številske vrednosti:

• I ali i za ena,
• V ali v za pet,
• X ali x za deset,
• L ali l za petdeset,
• C ali c za sto,
• D ali d za petsto,
• M ali m za tisoč.

Sestav ni poznal števila ali znaka za nič.

[uredi] Pravila za tvorjenje rimskih številk

Nekatere karte pri taroku so označene z rimskimi številkami od 1 do 21

1. Števke se seštevajo, kadar števki z večjo vrednostjo sledi števka z manjšo ali enako vrednostjo, npr.:

   XVII = 10 + 5 + 1 + 1 = 17

2. Posamična števka z manjšo vrednostjo na mestu levo od števke z večjo vrednostjo se od slednje odšteje, npr.:

   IV = 5 − 1 = 4

   CM = 1000 − 100 = 900

3. Skupaj lahko stojijo največ tri števke z enako vrednostjo (izjema, ki je ostanek starejšega načina pisanja rimskih številk, je število IIII na številčnicah nekaterih ur in na kartah za tarok), npr.:

   XXX = 30

   XL = 40 (in ne XXXX)

   IX = 9 (in ne VIIII)

4. Dovoljenih je samo teh šest odštevanj: IV, IX, XL, XC, CD, CM

   XCIX = 99 (in ne IC)

5. Če je število moč zapisati na več različnih načinov, uporabimo najkrajšega:

   XCIX = 99 (in ne LXLIX)

6. Števk V, L in D nikoli ne uporabljamo v subtraktivnem načinu:

   XCV = 95 (in ne VC)

7. Števila prek 3000 so ponekod predstavljena tako, da so tisočice obkrožene, npr:

   (IX)LIV = 9054

   |M| = 1 000 000

   Druga možnost, ki se je tudi uporabljala, je vodoravna črta nad števko, ki pomeni množenje s 1000. Na ta način so lahko predstavili velika števila:

   V = 5 000

   X = 10 000

   L = 50 000

   C = 100 000

   D = 500 000

   M = 1 000 000